Ko je bil en dan pred tem, da mi dostavijo barvne notranje žaluzije, sem se končno spomnila, da bi lahko pomila okna. S težavo sem se spravila, ker sem vedela, kaj me čaka. Sem si pa vsaj dovolila, da je bila to edina stvar, ki jo naredila tisti dan. No, edino, kar sem še naredila, je bilo, da sem zapakirala vzorce tistih darilnih vrečk, ki končno prispeli. In za katere upam, da bodo primerni. Kolikor se mi je dozdevalo na sestanku, so bili že skoraj odločeni. Zapakirala sem jih v zelo lepo škatlo in jih naslovila na njihov naslov, vmes pa še poslala elektronsko sporočilo, da jih obvestim, da bodo jutri prejeli darilne vrečke.

Ko sem to zaključila, sem sem odšla naprej pomivat okna, da jih pripravim na notranje žaluzije, ki bodo montirane jutri. To je edini razlog, zaradi katerega se veselim pomivanja oken. To, da bodo jutri na teh pomitih oknih končno barvne notranje žaluzije, ki bodo polepšale mojo pisarno. Prav vidim že to sliko in ne le to. Vidim tudi še nekaj rož, ki si jih bom kupila za v pisarno in bodo še bolj polepšale ambient. Ko sem to začela razmišljati, mi je tista misel na notranje žaluzije, dala toliko energije, da sem s še večjim veseljem pomivala vsa okna. Minile so dobre tri ure in vsa okna so bila pomita. Čakalo me je le še pomivanje tal, ker sem jih malce zmočila od pomivanja oken in potem sem bila gotova.

Ura je bila nekaj čez pet, ko sem odhajala iz pisarne. Prepričana sem bila, da bo mnogo več, ampak sem na srečo, kar hitro pomila in pospravila vse, kar sem imela, ter odšla iz pisarne. Jutri okoli devete ure pridejo notranje žaluzije, ki jih bo nekdo namestil, hkrati pa upam, da bodo tudi darilne vrečke potrjene in jih bodo naročili toliko, za kolikor smo se pogovarjali.