Prišel je prvi šolski dan. Z najboljšim prijateljem Andrejem sva komaj čakala, da sedeva v šolske klopi. Pa pride veliko razočaranje. Ne bom obiskoval iste osnovne šole kot on. Ker je oče dobil stanovanje od podjetja kjer je zaposlen, se bomo čez tri mesece preselili na drugi konec mesta. In da mi prihranijo stres, so me vpisali v šolo v bližini našega novega doma.

Tako se je najino prijateljstvo nasilno končalo. Saj sva se še videla ob koncih tedna, ko sem obiskoval babico in dedka, samo to ni bilo več to. Je spoznal nove prijatelji v šoli, jaz pa prav tako. Takrat sem postal tudi samostojen, pri svojih sedmih letih. Šola je bila predaleč, da bi hodil peš, zato sem se moral voziti z avtobusom. Cel podvig. Danes bi bilo drugače, bi me v šolo vozili starši. Ker morajo. Takrat pa smo imeli pri hiši samo en avtomobil. Običajno, no skoraj vedno se je z njim v službo vozil oče, ki je odšel dosti pred menoj od doma. Tako mi ni preostalo drugega kot avtobus. Pa sem danes hvaležen za takšno takrat hudo preizkušnjo. Potem pa smo se preselili v novo stanovanje. Saj je bilo lepo in veliko, pa še visoko smo stanovali, v dvanajstem nadstropju, pogled na celo moje mesto. Samo okolica pa sam beton. Ni trave za igranje nogometa, ni dreves po katerih bi plezali in zganjali norčije. Nič. Samo beton in beton. Zato sem se za konec vikenda vedno z največjim veseljem rad vračal v staro stanovanje, k babici in dedku. Pred blokom travnato igrišče, za blokom velik park. Raj na zemlji.

Tako je bilo kar nekaj let, da sem se vračal nazaj k starim prijateljem, potem pa sem začel spoznavati nove tudi v našem bloku in odhodi k babici in dedku so bili vedno redkejši.