Ko sem razmišljala, ali si želim biti babica in ali želim tudi biti udeležena pri vzgoji vnukov, priznam, da sem si to neizmerno želela. Že, ko so bili moji otroci majhni, sem večkrat pomislila na to, da bom enkrat mogoče babice, katero bodo vnuki imeli radi. Nikoli nisem imela želje, da bi vnuke vzgajala, da pa bi jih razvajala, pa mi je bilo vedno lepo pomisliti. Kajti kar veliko skrbi in energije ti gre, ko vzgajaš svoje otroke, ko pa imaš vnuke, pa to enostavno prepustiš svojim otrokom.

Sama sem prepričana, da imaš kot babica drugačno vlogo in sama sem se tega neizmerno veselila. Moj sin je imel kmalu otroke in kmalu sem lahko pestovala prvega vnuka. Tega občutka ne bom nikoli pozabila. Kako sem bila srečna in kako brezskrbno sem ga pestovala z vso svojo ljubeznijo. Občutki, ko pestuješ svojega vnuka, so res drugačni, kot pa takrat, ko pestuješ sovjega otroka. Lahko rečem, da si pomirjen, srečen, ker imaš izkušnje, ker te skrbi 100 stvari naenkrat, ker enostavno veš, da bo tvoj vnuk potreboval samo tvojo ljubezen.

Biti babica je nekaj posebnega, to so drugačni občutki, polni sreče, ko ti vnuki pritečejo v naročje. Drugi najlepši trenutek, ki sem ga doživela, je bil ta, ko me je vnuk pogledal v oči in mi rekel, da me ima rad. Njegove besede so mi pogrele srce, njegov objem je bil vreden več kot karkoli drugega. To so trenutki, ki štejejo, zakaj je v življenju lepo biti babica, ki jo imajo vnuki radi. Nikoli ne bi naredila napake, da bi z ukazovanjem pokvarila ta prelep odnos. V očeh vnukov videti, da te imajo radi, je nekaj najlepšega, kar ti lahko dajo. …