Prvo jadranje po Dalmaciji
Imela sem prijateljico, ki me je že več let prosila, naj grem z njo na jadranje po Dalmaciji. Sama si tega resnično nisem želela, kajti nisem vedela, kako bi jaz to prenašala, ali mi jadranje sploh odgovarja in če bi bila toliko dni skupaj z določenimi osebami, ki jih ne poznam tako dobro.
Pa je prišlo leto, ko je prijateljica praznovala 30 let in seveda rezervirala jadranje po Dalmaciji. Ko mi je poslala vabilo, da bo praznovala na jadranju, sem bila šokirana. Kajti dobro sem se zavedala, da ji ne bom mogla reči ne. Če bi zavrnila to jadranje, bi mi zamerila. Tako sem z težkim srcem potrdila, ker res nisem vedela, kaj me čaka.
Prišel je dan, ko smo se zbrali v marini in šli na jadranje. Lahko samo rečem, da že nekaj dni prej nisem mogla spati, ker sem se obremenjevala, kako bom jaz prestala jadranje. Prvič sem si želela, da bi zbolela in da ne bi mogla iti. Ampak sem bila tam in smo šli. Na začetku sem bila vsa v krču, ker sem samo čakala, da mi postane slabo. Kasneje sem se zamotila ob glasbi in zabavi in ugotovila, da jadranje sploh ni tako slabo. Vsak dan bolj sem uživala, družba je bila res dobra, moje počutje je bilo super in končno sem spoznala, da mi je jadranje pisano na kožo. Kako sem bila srečna.
Kdo bi si mislil, da bom na jadranju tako uživala in se imela lepo. Sedaj dobro vem, da preden se določene stvari bojim, da moram poskusiti. Sedaj vem, da bom jaz prijateljici težila, kdaj greva spet na jadranje, ker večjega užitka ne poznam. Kako lepo se ima človek na morju. Tega se ne da opisati z besedami, to morate doživeti in vsakemu bi privoščila, da lahko enkrat gre na jadranje, ker je fenomenalni občutek.…
